Iskal sem in premišljeval kako se kalijo murvina drevesa. Zakaj? Vendarle je lažje poskusiti s podtaknjenci. Tako pravijo. In pravim - da, vse je to res. A potem imaš vendarle identični gen drevesa, ki si ga zrezljal. Tega si nisem želel in pravzaprav imam rad svoje svoje drevo. Takega, ki sem ga vzgajal od majhnega. Se mu posvečal. Ga pazil. Negoval. Očeval in materinil.
Iščoč podatke kako se temu pristopa, sem naletaval na informacije, da je to težko, zahtevno, dolgotrajno. Da je potrebna stratifikacija do 100 dnevna. Da je nesmiselno. No, skoraj so me prepričala ta čitanja o kaljenju murve. Zato sem kar opustošil to idejo za kratek čas. In sem kalil raje paprike!
Da, paprike. In v teh lončkih so še zmeraj paprike. Take male pritlikave, nimajo cvetov. Pravzaprav ne grejo nikamor in držim jih kar precej podhranjene in prostorsko vstisknjene. Tudi na vodo pozabljam. Ne, ker bi bil zloben kalilec semen, rojevalec rastlin - ne, nikakor ne. Preprosto, ker nimam zemlje v katero bi jih dal pod milo sončece (upam, da bo samo letos tako).
Zato te paprike le ohranjam pri življenju (pa v resnici jim ni tako zelo slabo) na sončni okenski polici, morda dočakajo naslednje leto, naslednje večmesečno sončno pretegovanje. Fuf, daleč sem prišel - od murve do paprike. Naj naposled navržem na temo s katero sem pričel: vrgel sem mesec nazaj (morda mesec in pol, dva, ne vem natanko), ko so rodile murve, nekaj murvičev v te posodice s paprikami in ... juhej! Mali morusi vsepovprek.
